Volivke in volilci s tujine…

Danes zelo (najbolj) aktualna tema, so gotovo predsedniške volitve v naši lepi deželici na sončni strani Alp. V to, kdo je dober kandidat zame ali ne, pa tudi zakaj naj bi bil ta kandidat dober z moje perspektive, se ne bom spuščal, ker čisto preprosto, je to moja osebna stvar in tudi nisem noben politični funkcionar, da bi moral to komur koli razlagati ali kogar koli podpirati.
V oči bode dejstvo, okoli katerega je bilo in prepričan sem, da še bo, dvignjenega ogromno prahu. To je glasovanje s tujine. S tujine naj bi glasovalo okoli 73.000 volilnih upravičencev, od tega naj bi 39.000 dobilo glasovnice na zelo dvomljiv način. To pa, v državi, kjer je včeraj (21.10.2007) glasovalo za predsednika države okrog 57% volilnih upravičencev oziroma točneje 979.283 volilnih upravičencev, gotovo ni zanemarljivo.
Tudi v to, ali je bil način, kako so lahko ti volilci v tujini volili ali ne, se ne bi spuščal. Najbolj sporno se mi zdi pa to, da glasujejo lahko neki »državljani«, ki ne plačujejo davkov Sloveniji. Če imaš neke pravice, gotovo obstajajo nekje tudi dolžnosti. Je kdo pomislil na to?

Slučajno sem zajadaral na stran http://www.mobbing.si in videl, kako je ta pojav razširjen.

V bistvu kaj je to mobbing vem že doooolgo časa in žal sem si to skusil tudi na svoji koži na zelo, zelo grenek način… No in sedaj (copy/paste iz zgoraj omenjene strani, kaj to sploh je):

“Kaj je to mobbing:
Mobbing je pojav, ki povzroča škodo delodajalcu in delavcu in je za zaposlene v Evropi precejšen problem, saj je neposredno povezan s stresom na delovnem mestu.
Iz ankete EU izhaja, da je bilo v letu 2000 9 % zaposlenih v Evropi žrtev mobbinga, se pravi približno 12 milijonov ljudi.
Mobbing stane nemško gospodarstvo najmanj 12 milijonov evrrov, je ocena za leto 2002.
Mobbing ni nekaj novega, vendar se je v zadnjih letih močno povečal in zato postal aktualna tema vsakdanjega življenja.
Mobbing se omenja tudi v Napotkih Evropske komisije o stresu na delovnem mestu. Razen tega je bil v Evropskem prlamentu predložen tudi predlog za resolucijo proti mobbingu. Evropski parlament poziva vse države članice, da v zvezi s preprečevanjem mobbinga in spolnega nadlegovanja na delovnem mestu preverijo svojo obstoječo zakonodajo in jo po potrebi dopolnijo ter preverijo definicijo mobbinga in jo enotno opredelijo.
Pred letom je bilo na svetovnem spletu na temo mobbinga 200.000 prispevkov, pol leta kasneje 600.000, letos marca pa že 1 400.000 prispevkov.”

To je samo en delček mozaika, kaj pomeni mobbing. In moja zgodba:

Kar nekaj časa sem delal v neki (dokaj znani in navzven uspešni) slovenski firmi. Ko sem se tam dogovarjal za službo sem o njej mislil vse najboljše. Kot vsak novo zaposleni sem se izjemno trudil, da bi se dokazal in da bi dokazal upravičenost tega, da so me sprejeli v službo. Delal sem naduro nad naduro in vse neplačane… V tistem času, kar sem bil zaposlen v tem podjetju (okrog 4 leta) nisem NIKOLI končal službe ob 16h, čeprav je bil delovni čas od 8h do 16h zjutraj. Domov sem hodil ob 18h, 19h… Najdaljši delovnik, ki sem ga imel na tisti firmi je bil dolg 36 ur skupaj. (V enem kosu.. Se pravi… Ves dan, vso noč in ves naslednji dan.) Ker stranke pač niso čakale in so morale zadeve dobiti. In še nadure… leta 2004 sem naredil (po svojih zapiskih, ker registratorja delovnega časa ni bilo na tej firmi in verjetno ga še tudi sedaj ni) okrog 1200 nadur in seveda nisem dobil nobene plačane. Vsako leto sem firmi »prispeval« nekaj dopusta, ker si enostavno nisem mogel privoščiti, da bi izkoristil dopust. Rabil sem ga samo kakšen dan tukaj, kakšen dan tam, ker sem se bal, da se mi ne bo zgodilo kot sodelavcu, ki je šel za 3 dni na dopust in ko je prišel z dopusta, je v pisarni na njegovem mestu sedel nekdo drug, njega pa so dali na delo v skladišče.

Pogodba o delu, ki si jo dobil za podpisati je zgodba zase… Narejena zelo izkoriščevalsko. Na pogodbi je bil namreč znesek zajamčene plače (takrat, če se ne motim je to bilo okrog 115.000,00 SIT BRUTO, kar je zneslo, tam okrog 75.000,00 SIT NETO). Uslužbenec je dobival sicer višjo plačo (takrat, če se ne motim sem dobival cca. 125.000,00 SIT NETO, vendar če si se slučajno zameril nadrejenim (hote ali nehote) in seveda, če so se te hoteli znebiti, so te enostavno dali na minimalac (tistih 75 jurjev), s katerim nisi mogel preživeti in si šel drugam. Tako so delodajalci na fin način obšli zakon, ki predvideva odpravnino, če si odpuščen ne po svoji krivdi. In, če si kar sam šel, seveda tudi nisi dobival 70% plače (od države) za določeno časovno obdobje. Mislim, da je odveč poudarjati, da če pogodbe nisi podpisal, si pač ostal na cesti in kako je službe težko dobiti pa vemo.

Poglavje zase je bil tudi moj takratni nadrejeni. Človek je pač bil bolan na to, da bo v vsakem oziru lahko zlezel v rit direktorju in za to je bil pripravljen iti dobesedno čez trupla. Če ga je on kdaj pobiksal, nikoli ni bilo več važno.. Pač »se zgodi«. Če ga je pa pobiksal kdo od njegovih podrejenih (se pravi nas – navadne »raje«), pa čeprav po njegovih navodilih (kar se mi je zgodilo tudi kar nekajkrat), pa je šel takoj tožit direktorju, kaj se je zgodilo in ob tem seveda minimiziral svojo krivdo in povečal krivdo svojega podrejenega. Odveč je povedati, da v takšnem primeru človek za vsak tak
“zagovor pri direktorju” doživi majhen srčni napad zase. Skratka.. Bil je tak vodja, ki nikakor ne bi smel biti, ampak je pač bil. Izvajal je nad podrejenimi čisti mobbing, kar se je odražalo tudi – no vsaj pri meni (pa ne sam pri meni, ker so v kratkem zapuščali službo ljudje, kot po tekočem traku). Pri raznih zdravstvenih težavah, ki so me pestile dolgo časa, pa niti do zdravnika nisem mogel… In te težave so, po tem, ko sem zamenjal službo – magično izginile.

Skratka.. Ne slepimo se! Takšnih zgodb, kot je moja, je še veliko, veliko in veliko. Mobbing je resnično zelooo pogost in čas je, da se tudi zakonodaja obrne v smer preprečevanja le-tega.

Ste že slišali za celiakijo? Če še niste, vam lahko iz prve roke povem, da je ni prijetno imeti. Za celiakijo se namreč zdravim (malce tuje se mi to sliši, vendar drugače se sedaj ne morem izraziti) že od svojih 3 msecev naprej. In glede na to, da bom kmalu dosegel kristusova leta, si ni težko izračunati, kako dolgo se ubadam s tem. Torej.. Celiakija je glutenska enteropatija, po domače rečeno (da se tako učeno ne bo slišalo) – preobčutljivost na gluten, ki je ena od osnovnih komponent moke iz žitaric. Se pravi, da če želi človek, ki ima celiakijo, živeti normalno življenje, mora iz prehrane izločiti vse, kar vsebuje gluten (in s tem posledično tudi moko žitaric). Ne smem jesti torej kruha, testenin, peciva in še marsikaj drugega ne, kar je ostali populaciji samoumevno. (Kaj več o tem si lahko vsak prebere ogromno na internetu, stran Slovenskega društva za celiakijo, ki združuje bolnike s celiakijo pa se nahaja na naslovu http://www.drustvo-celiakija.si . Posledica ne-držanja diete pa je v končni fazi (poleg vseh ostalih stvari, katerih zdaj na tem mestu ne bom našteval) rak na črevesju. In še nekaj… Celiakija je dedna bolezen (tako čudno se mi sliši – bolezen – ker se sam ne počutim bolanega, samo na hrano moram paziti) in za to, da jo imam sam nisem kriv!

  Znak AOECS - evropskega združenja bolnikov s celiakijo.
Včasih je celiakijo poznalo zelo malo ljudi. Nekaj v strokovni (zdravniški) javnosti in to je bilo vse. Sedaj pozna celiakijo veliko več in sem zelo vesel, da mi ni treba nikomur razlagati, česa in zakaj tega ne smem jesti.
Včeraj sem na poti zjutraj v službo poslušal radio in slišal, da gre iz državne zdravstvene blagajne za metadonsko zdravljenje cca. 2 miliona evrov letno, koliko pa daje za celiakijo? Priznam, da me je to malce zbodlo, ker s strani države doživljam mačehovski odnos do moje bolezni (za katero sam nisem kriv, da jo imam, medtem, ko se je vsak narkoman zavestno odločil za »šus«), že odkar pomnim.
Na primer… Moja prehrana pride v nekaterih primerih zaradi IZJEMNO DRAGIH nadomestkov normalne prehrane – tudi do 1000% dražje. Od države v življenju še nisem dobil nobene olajšave (bodisi davčne ali kakrkoli drugače) za to, ker imam celiakijo. Ker sem med najstarejšimi preživelimi s tem, sem doživljal že v življenju marsikaj in oral ledino (o tem kdaj drugič).

Zjutraj sem poslušal poročila po radiu in slišal, da so Floyda Landisa (zdaj že bivšega zmagovalca, bivšega Tour de France), obsodili, da je jemal nedovoljena poživila…

Ob vsem tem skupaj se človek malce povpraša, kaj dandanes sploh je šport? Je to 10.000 ljudi, ki gleda enega, kako preteče 10 km v manj kot 30 minutah ali je to 10.000 ljudi, ki sami tečejo 10 km v več kot 30 minutah? Ob tej poplavi dopinških afer se človek vpraša… Ima vrhunski šport sploh smisel?

Sam sem se ukvarjal s kraljico športov konkretno dolgo časa. Več kot 12 let in mi nekako me ne preseneti dejstvo, da vsak (vrhunski, pa tudi polvrhunski) športnik nekaj “papa”. Kaj papa pa…? Pozablja pa se tudi to, da doping sam po sebi ne pomeni nič. Doping pomeni nekaj samo v kombinaciji s trdim treningom, takrat pa ti lahko pomaga v npr. pri teku na 100 m za do 2 desetinki boljšem rezultatom, kar je pa lahko razlika med 1. in 4. mestom.

Ob poplavah, ki so prizadele Slovenijo v torek (po tv-ju sem slišal, da naj bi bilo prizadetega 1/5 slovenskega ozemlja) sem slišal, kako so se ljudje plemenito odzvali v pomoč. Na današnjih Trenjih naj bi zbrali celo 100.000€, kar je pohvalno. Kapo dol pred g. Slakom - voditeljem oddaje Trenja za to zares čudovito in plemenito potezo.

To vse skupaj me je navedlo na razmišljanje o humanitarnosti. Nekje sem prebral, da smo Slovenci dokaj velikodušni in radi razvežemo mošnjiček, če vidimo ljudi v stiski. Vse lepo in prav… Vendar, ko gledam gospo Mileno Zupančič v krznenem plašču, kako prosi za lačne otroke v Afriki, takrat se mi zdi to vse malce vprašljivo. Prav tako mi je kolegica pred časom razlagala, kako so morali neki ambasadorki Unicef-a urediti ob njenem obisku urediti apartma v naboljšem (in najdražjem) hotelu v mestu, ji plačati še masažo in wellness in podobne stvari… Ob tem vsem skupaj pa se človek vseeno vpraša, koliko je darovanje takšnim posrednikom smiselno in koliko procentov pomoči sploh pride do tistih, ki jim je pomoč zares potrebna! Sam darujem, če le imam, rad dam, ampak samo direktno, tistim, ki so pomoč zares potrebujejo.

Zadnje čase spet čujem o novicah z Ambrusa, kamor so prišli nazaj (spet) pripadniki družine Strojan.

Malce bi še jaz napisal svoje gledanje na to.
Odkar živim, se ne spominjam primera, da bi nekemu črnograditelju samo zaradi tega, ker je zgradil hišo na črno in začel terorizirati svoje sosede - obljubili nadomestno lokacijo in nadomestno hišo. To se naj bi zgodilo v primeru družine Strojan (Brajdič). Da ne bo pomote, moje razmišljanje ni nestrpno, ampak se mi pa zdi, da v takšnem primeru so pripadniki neke manjšine (v tem primeru pač ciganske manjšine) na boljšem zaradi svoje neprilagodljivosti okolju. Kje je kdo zdaj enak pred zakonom, kar konec koncev zagotavlja tudi slovenska ustava. To mi nekako ne gre v glavo (pa verjetno še komu ne). Kolikor se še spomnim kakšnega Tednika na RTVSLO, so črnograditeljem porušili črnogradnje na njihove stroške in to je to kar je prav in po zakonu! (Kdo je plačal rušenje črne gradnje Strojanovih v Ambrusu nisem zasledil nikjer.)

Država se je - roko na srce - v primeru Strojan odzvala pač, kakor se je lahko odzvala, gotovo pa se je odzvala neprimerno in gotovo se je odzvala (pre)pozno. Vprašanje časa pa je tudi, kdaj bo tukaj spet počilo in kdaj se bo zgodilo spet kaj novega, ki bo (spet) razburilo javnost.

Sam sem živel v četrti, kjer je bilo dokaj dosti (glede na druge dele mesta in širše okolice) ciganov. Z njimi so bili venomer problemi in venomer sem bil priča, kako se je ciganom popuščalo (predvsem s strani policije, socialnega in tudi ostalih državnih organov, ki bi morali reagirati, pa niso), čeprav se je vedelo, da kršijo zakon in (tudi oni) terorizirajo svojo okolico. Dogajale so se kraje (npr. cigan je ukradel kolo in se z nijm vozil mimo ‘bivšega’ lastnika, ko pa je ta poklical policijo s to informacijo, pa je dobil odgovor: ‘Kaj naj vam pošljemo policaja, da vas čuva?’. Ali pa … V osnovni šoli sem imel sošolca cigana, ki je namesto v šolo hodil bogve kam, ampak prišel je vedno na malico, ker jo je pač imel plačano od države, kot socialni problem - o tem, kako je pretepal nas ostale v razredu, ker je pač bil za glavo višji (in 2-3 leta starejši), če slučajno ni dobil dvojne porcije, pa niti ne bi izgubljal besede. Tega istega cigana sem potem celo videl v neki slovenski reviji, kjer je razlagal o ciganski tradiciji. Še in še in še primerov se bi spomnil, pa se jih bom vzdržal. Vsakega, ki bo mene imel za “nestrpnega”, bi pozval, da si poskusi živeti v takšni četrti, kjer sem živel jaz in si poskusi živeti s takšnimi ljudmi, ki so kljub temu, da strahujejo svojo okolico - “zaščiteni” tudi od državnih organov v slogu: “Pustimo jih raje pri miru, ker drugače bomo MI (državni organi oz. njihovi uslužbenci osebno) imeli probleme z njimi.” Pa nisem proti ciganom oz. proti komurkoli drugemu! Želim si le, da bi bili tudi pripadniki takšne manjšine, ne na boljšem, ne na slabšem od ostalih pripadnikov družbe. Če pa zaradi slovesa, da si tako ali tako “problematičen” (ker si pripadnik neke manjšine) in te ne doleti zaslužena kazen si v priviligiranem položaju glede na druge pripadnike družbe.

Nikakor TUDI nisem za to, da se nekoga vnaprej ožigosa za problematičnega (samo zaradi njegove narodnosti) in daleč od tega, da bi imel vse cigane za enake. (Cigani mimogrede jim pravim zato, ker je marsikateremu od njih to bližje, kot pa umetna skovanka “rom”, katera tudi ne obstaja v slovenskem jeziku.) Sem za integracijo (ne asimilacijo) ciganov v družbo, vendar ne na način nenehnega popuščanja pri kršenju zakonov in gotovo NE SAMO s podeljevanjem bonitet samo zaradi tega, ker so pripadniki manjšine, za pravo integracijo je potrebno še veliko več in tudi drugače zastaviti zadeve. Gotovo sem za to, da so cigani enakopravni državljani naše skupne države, ne več in ne manj od ostalih državljanov katerekoli narodnosti. Če ne kršijo zakonov, ne smejo biti kaznovani - zakaj bi končno sploh bili (?!) (res bi bilo neenakopravno, če bi bili kaznovani za prazen nič (!) in morajo biti temu primerno zaščiteni - nič več in nič manj kot ostali), če jih kršijo, pa naj bodo kaznovani po zakonu in enako kot tudi vsi ostali, ki kršijo zakone. Nič več in nič manj!

Sem pa prepričan, da zavzemanje za to, da so VSI državljani enaki pred zakonom, ne glede na spol, starost, raso in narodnost, ni nestrpnost, ampak ravno nasprotno. Korak k urejeni in pravni državi - prijazni do vseh svojih državljanov v enaki meri!

In tu je država grešila (in še greši), predvsem pa zaspala, ko pa je ljudem dovolj, pa se zgodi ulica, vaške straže in še kaj… Vse to pa je reakcija na tisto, kar bi moralo biti, pa ni.

Zadnje čase smo vsi v Sloveniji, ki se količkaj zanimamo za okolje v katerem živimo, priča nerazumljivim potezam ministrstva za promet. Kaj je ta g. minister naredil, ko je žrtvoval direktorja direkcije za železnice (zaradi svoje - če drugega ne - vsaj objektivne odgovornosti), do predlogov najbolj nesmiselnih zakonov.

Včeraj sem gledal prispevek, kako bo po novem predlogu kazni v prometu (pa so bile kazni dvignjene pred, če se prav spomnim, manj kot letom). Prekoračitev v naselju, kjer pelješ namesto 50 km/h, 80 km/h (kar je huda prekoračitev), je kazen 1000€ in 9 (!!!!) KAZENSKIH TOČK. Halo… Vsekakor sem proti prekoračevanju hitrosti v naselju - 80 km/h je res huda, samo vseeno.. Pa si je g. minister pogledal povprečne plače. Kaj pa tisti, ki nehote prekorači, ker je tabla v naselju zakrita (kar se je zgodilo meni) in nobenih hiš - torej nikogar ne ogroža, pa vseeno ostane brez sredstev za življenje in brez tako rekoč “polovice” vozniškega dovoljenja.

Ob vsem tem človek nehote dobi občutek, da si ministrstvo za promet - želi lepo oprati roke, ker je letos do sedaj na cestah umrlo že 203 ljudi (pa je 1 PREVEČ!!!), lani pa “samo” 130!

In, da g. ministru sporočim, da lahko kazni dvigne še 10x, pa če se bo njihovo izvajanje izvajalo tako kot se izvaja zdaj… Ne bo zaleglo! Zdaj kazen dobi človek ki prekorači do 10 km/h hitrost, pa tako ali tako se ponavadi drži omejitev in tudi USTAVI policistu. Tisti, ki pa prekoračuje hitrost za 50 km/h, pa bo odnesel brez kazni, ker ga policisti tako ali tako ne morejo ujeti in ga tudi NE LOVIJO. (To sem se na lastna ušesa prepričal, ko je policaj rekel.. “Je prehiter za nas.”
In ko bodo se motoristi vozili mimo policajev po zadnjem kolesu, brez čelade, po možnosti še z neregistriranim motorjem, le-ti pa ne bodo storili NIČ, še tako visoka kazen ne bo pomagala…

Ne bi rad bil v koži policaja, ki izreka kazni - in to na cesti - ki so dostikrat višje od njegove plače, pa vsak se bo hotel “zmeniti” nekako…
Res ne razumem, kako se ta naša država gre tako NEPREMIŠLJENO prometno politiko.

In zdaj po novem naj bi dobili “policaje” na cesto v obliki tako imenovanih darsovih delavcev, ki bi lahko tudi jemali vozniške in podobno. Mislim… Izgovor ministra? “Tudi v nakupovalnih centrih pridržijo tatove.” Ja g. minister.. PRIDRŽIJO! Ne pa kaznujejo. Koliko prometnih policij bomo imeli v državi potemtakem?

In za konec, nagradno vprašanje. Koliko je dvignjena kazen za vzvratno vožnjo in vožnjo v nasprotni smeri po avtocesti? (To, kar je bilo najbolj krivo zadnje čase za morijo na cestah.) Odgovor? NIČ! Ker se kasira tam, kjer se lahko!

G. MINISTER! Ljudje uporabljamo ceste zato, da se pripeljemo od točke A do točke B. V veliki večini je tako. Za varnost pa se lahko poskrbi še na kak drug način, kot z rigoroznim dvigom kazni, na ČISTO VSE OSTALO PA SE POZABLJA!

Po mailu sem dobil sledeče besedilo:

“Primerjava z EU

No da ne bodo zmeraj primerjali samo cene z eu:

Za Ljubljano znaša neto urni zaslužek 4,5 dolarja, najvišji pa je v
Zürichu, kjer znaša 19,5 dolarja, v Ženevi je 18,2, v Oslu pa 17,4
dolarja, kar pomeni, da so prebivalci Züricha v povprečju na uro več
kot 4,3-krat bolje plačani kot Ljubljančani. Vendar to so Švicarji in
Skandinavci, si rečemo, če bi se primerjali z drugimi Evropejci, pa
bi bilo drugače. Žal ni tako.

Povprečni neto urni zaslužek zaposlenega v Berlinu znaša 12,9
dolarja, na Dunaju 12,8, v Madridu 10,1, Atenah 7,6 ter Lizboni 6,1
dolarja.

Naša neto plača zaostaja torej tudi za plačo zaposlenega v grškem
glavnem mestu za debelih 68 odstotkov. Da bi torej neto plača
povprečnega Ljubljančana v desetih letih dosegla tensko, potrebujemo
rast plač, ki za več kot pet odstotnih točk na leto presega rast
plače v Atenah.

Mogoče je vzrok za nizke plače manj delovnih ur ter več dopusta, kot
trdijo delodajalci v Sloveniji? Žal ne. V Sloveniji naredimo 1.756
delovnih ur na leto, v Berlinu pa le 1.611, na Dunaju 1.649, v
Lizboni 1.708 ter Madridu 1.724.

V čem je torej problem?
Mogoče pa je problem v malici.”

Čeprav takšne zadeve jemljem z rezervo (kakšni so dohodki v Romuniji recimo ni napisano), pa vseeno je nekaj na tem. Že smešno se mi zdi, da g. Boscarol - direktor Pipstrela trdi, da mora delodajalec delavcu dati 36 (!) plač - zaključek je lahko ali da ima Pipstrel direktorja, ki ne zna računat, ali pa da je ta direktor prešprical nižje razrede osnovne šole, ker mu očitno ne grejo osnovne računske operacije.

Pred časom je bila debata v zvezi z najbolj znano družino v Sloveniji, ki nosi priimek Strojan. O tem bo še gotovo govora, ker omenjena družina še sedaj ni dobila namestitve drugje, kot tam kjer so jo začasno namestili (Roje pri Ljubljani).

Najprej za začetek bi rad naredil en citat iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

“cigan -ana m (a a)

1. pripadnik iz Indije priseljenega
ljudstva, navadno brez stalnega
bivališča: pravili so, da cigani kradejo
otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn
kot cigan; laže kot cigan

• ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr.
pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu;
smeje se kot cigan belemu kruhu široko,
na vsa usta

2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden
človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan
je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka
cigan ciganski”

in pa

“rom roma m (o o) nižje pog. priprava
iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja
sliko ali druge predmete; okvir:
izdelovati rome; dati sliko v rom

• pog. ta je pa za v rom zelo je lepa”

Kot je razvidno, slovenski jezik ne pozna besede “Rom”, pač pa (zelo) dobro pozna besedo “Cigan”. Kar pa je še najbolj zanimivo, da sem tudi od nekega cigana dobil nazaj enkrat… “Saj nisem (h)rom, cigan sem bil in bom!” Je pa zelo zanimivo slišati po televiziji, kako se nekateri “zavzemajo” za Rome. Če jim rečeš cigani (kar je konec koncev čisto pravilno), si pa okarakteriziran kot nestrpnež do drugačnih in podobno.
Nič nimam proti tistim, ki se zavzemajo za “vsi drugačni, vsi enakopravni”, vendar jaz bi to dikcijo najprej malce obrnil v “vsi enakopravni, vsi drugačni”. Enakopravnost na prvo mesto. Zakaj? Zato, ker še ne poznam primera, ko bi npr. nekdo zaradi tega, ker je postavil črno gradnjo in pač zaradi tega, ker je bil problematičen do okolja (kar - to je treba priznati, Strojanovi so), zaradi tega dobil LEGALNO hiško, ki je seveda na parceli, ki je komunalno opremljena in tako naprej.

Drugič naprej…

Že pred časom sem pisal o odnosu ljudi do psov, ki je včasih zelo čuden in selektiven. Prav tako kot je tudi enih lastnikov psov do drugih lastnikov psov.
K temu pisanju pa me je vzpodbudil dogodek izpred parih minut…
Pisal sem že, da imam psa pasme nemški bokser, ki je pravi naš družinski član. Ker sem ponosen nanj in ga imam zelo rad, bom prilepil še eno njegovo slikico.

Ker sem, preden sem si omislil konkretnega psa bil lastnik (no, pravzaprav sem še lastnik, saj pes še vedno živi kljub svojim častitljivim 17tim letom in to pri mojih pri mojih starših) “baterijskega” pritlikavega (srninega) pinča - visokega 30 cm in težkega 4,5 kg, vem tudi, kako je imeti malega psa. Da ne bi kdo razumel, da imam kaj proti njim.
To, da doživljam razne opazke ljudi, ko se grem sprehajati s psom. V slogu: “Držite tega podivjanega bull-mastifa!” (!!! HALOOO !!!) Čeprav pes ni storil nič drugega, kot da je veselo mahal s tistim ostankom svojega repa, ki ga ima. Do ne vem kakšnih paničnih odskakovanj in tako naprej. Pes ni nikoli še nikomur nič žalega storil in poskrbel bom za to, da tudi ne bo. Kar pa ne bi mogel trditi za drugega - manjšega 30×30 cm visokega pinča, ki kadar sreča svojega večjega konkurenta, dobesedno skoči v njega. Pač minus kompleks.
In isto se mi je zdaj zgodilo, ko sem velikega psa (bokserja), no srednjega, saj ima okoli 40 kg, peljal na večerni sprehod. Psa imam na povodcu, pa pride mimo ženska, ki drži tudi na povodcu malo čivavo. Že, ko sta šla mimo, čivava bevska proti našemu psu, naš pa nič, samo naježil se je (laja tako ali tako skoraj nič, mogoče enkrat na mesec). In midva s psom nadaljujeva pot naprej. Takrat pa priteče čivava za nama (očitno se je snela s povodca) za njo pa njena lastnica. Bilo je že prepozno, čivava se zakadi v našega psa, ki je samo debelo gledal, ker je vzgojen, da ne grize nazaj. Skratka ta mala čivava je mojega psa ugriznila in lažje poškodovala (iz tačke mu je tekla kri, tačko pa sem mu pravkar povezal). Lastnica pa jo je pograbila pod pazduho in odšla. Saj vem, nora primerjava - 2 kilska čivava in 40-kilski nemški bokser. Če bi moj kuža imel samo 10% tako popadljivega karakterja kot ga ima ta čivava, ali pa niti to ne, pač ba bi se samo branil, bi prav ta čivava bila sedaj že v večnih loviščih.
In za konec… Po statistiki, kateri psi so najbolj popadlljivi in naredijo največ ugrizov ljudi? Rotweillerji, pitbulli? Ne! Ampak, zlati prinašalci in še čivava je po tej statistiki nevarnosti ljudem daaaaaaaaaaaaleč pred pasmo, kateri pripada moj pes (če upoštevamo, da je čivav vseeno manj, kot bokserjev, pa je ta razkorak še toliko večji)!